Nasilje v družini

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je prvi zakon v slovenskem prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Zakon določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini.

Vsaka žrtev nasilja si lahko izbere osebo – spremljevalca, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem in v postopkih, kjer je udeležen povzročitelj nasilja.  Žrtev nasilja pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi, da je v postopku prisotna. Spremljevalec pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično podporo.

Naloga CSD je, da nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo  ( socialno varstvena storitev prva socialna pomoč, osebna pomoč) in oceni, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi. Načrt pomoči se oblikuje skupaj z žrtvijo. Pri centru za socialno delo se za obravnavanje nasilja v družini ustanovi multidisciplinarni team, ki ga sestavljajo strokovni delavci različnih profilov ( policija, zdravstveno osebje, strokovni delavcev šol in vrtcev,..).  Cilj je odprava neposredno ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, prek reševanja  njenih socialnih in materialnih pogojev bivanja.

Zakon pa se ne posveča zgolj žrtvi, temveč tudi povzročitelju nasilja, ki prav tako kot žrtev potrebuje strokovno pomoč, da spremeni vedenjske vzorce. Povzročitelja nasilja CSD  lahko napoti v ustrezne socialnovarstvene ustanove, izobraževalne, psihosocialne ali zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije.  Neudeležba ali neredno obiskovanje programa v katerega je bil povzročitelj napoten, pomeni oteževalno okoliščino za povzročitelja nasilja v sodnih postopkih na podlagi tega zakona.

Otroci, ki so najranljivejša družbena skupina, so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti policiji, centru za socialno delo ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in stigmatizacijo v družbi.

Zakon zagotavlja ukrepe za zagotovitev varnostni žrtve, ki zajemajo varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve in ukrepe sodišča zaradi nasilnih dejanj. Nasilnežu lahko sodišče na predlog žrtve prepove vstop v skupno stanovanje in ga po potrebi prepustil v izključno uporabo žrtvi. Žrtev tako ni več tista, ki se mora umakniti iz stanovanja in oditi v varno hišo ali materinski dom, temveč se bo poslej moral umakniti povzročitelj nasilja.
 
Zakon ne uvaja kazni, kazenska vprašanja so urejena v zakonu o kazenskem postopku in kazenskemu zakoniku. Zakon se tako osredotoča na širše področje civilnega prava in delovanje socialnih služb, ki lahko dolgoročno rešijo težave žrtev nasilja. Zakon posebej izpostavlja pomen načrtnega in usklajenega izvajanja vseh dejavnosti državnih institucij, civilne družbe in prebivalstva, ki lahko kakorkoli prispevajo k zmanjševanju nasilja v družini, zmanjšujejo možnost pojavnosti nasilja in hkrati prispevajo k hitrejšemu prijavljanju nasilnih dejanj ter ustreznemu kaznovanju nasilnežev.